Ogledala

Danes sem napisala kar tri opise ogledal, kot kaže se Slovenci kljub recesiji radi občudujemo v teh pripomočkih, ki so že od nekdaj bili znak nečimrnosti in narcisoidnosti. Seveda pa so bila ogledala tudi statusni simbol, s katerimi so se ponosni lastniki bahali pred svojimi prijatelji.

Že iz pripovedk in mitov izvemo, da so se lepe vile in mitološki junaki radi opazovali v rečnih tolmunih, kaj hitro pa so si priskrbeli tudi ogledala, ki so jih lahko nosili tudi s seboj.

Ogledala so poznali že v prazgodovini v stari Mezopotamiji in Anatoliji. Vendar je še vse do 19. stoletja ogledalo pomenilo ekstremno razkošje. Z izboljšavo tehnik in razmahom izdelovalcev, so ogledala sčasoma postala dostopnejša ljudem.

Ogledala so navadno del notranje dekoracije, da ustvarjajo iluzijo prostora in razširjajo dejansko velikost sobe. Navadno so viseli v predsobah, salonih in spalnicah. So vsestransko uporabni in se jih za lahkoto priredi potrebam in dimenzijam. Značilne so tudi prostrane zrcalne dvorane, ki so krasile dvorce in palače premožnih ljudi, ki so dosegle svoj razcvet v baroku (npr. zrcalna dvorana Ludvika XIV v Versaillesu).

V slikarstvu so bila ogledala atribut kreposti, device Marije(brezmadežno ogledalo), najdemo jih tudi na številnih podobah notranjščin.

Od zgodnje renesanse naprej so bili tudi okvirji bogato okrašeni in umetniško izdelani. Včasih so spominjali na okras cerkvenih oltarjev, podobne okvirje pa so k svojim slikam izbirali tudi sodobni umetniki. Z njimi so lastniki razkazovali svojo moč in položaj v družbi takratnega časa.

Še ena izmed najlepših slik, kjer v ozadju naslikano ogledalo.